FOTOGRAF SE JE LOTIL NENAVADNEGA POSKUSA.
POSVETIL SE JE GNEZDU PROSTO ŽIVEČIH MEDONOSNIH ČEBEL IN RAZKRIL,
KAKO SE TE ŽUŽELKE BRANIJO, GREJEJO ALI HLADIJO IN DRUŽIJO.
Takoj ko je bila čebelja kolonija zasnovana, so se nadnjo že zgrnili napadalci. A OGROŽALE JE NISO PRŠICE VAROJE, pesticidi, sindrom propada čebeljih družin ali katera številnih nevarnosti, ki so jim izpostavljene populacije medonosnih čebel po vsem svetu. Napadli so sršeni – ki so v primerjavi z dlakavimi čebelicami pravi rdečeoki orjaki. Vsak napad je bil bliskovit; plenilec je zgrabil čebelo kar v zraku in odletel s plenom. Razkosal ga je in razdelil med svoje nenasitne ličinke. Ena sama medonosna čebela nima v spopadu s sršenom nikakršnih možnosti preživetja. Sršen meri v dolžino do štiri centimetre in je opremeljen z močnimi čeljustmi, ki lahko manjše žuželke raztrgajo na kosce. Prve dni obleganja se je zdelo, da so čebele le nemočne žrtve sršenjih napadov.“ Pomislil sem: ‘O moj bog, če se bo to nadaljevalo, bodo pobili vso mojo kolonijo,’ ” je povedal fotograf Ingo Arndt, ki gosti čebele na svojem dvorišču v Langnu v Nemčiji. Toda proti koncu tedna so čebele strnile vrste, se postavile v bran in potek bitke preobrnile v svoj prid. Začele so rojiti ob vhodu v gnezdo in izdelale živo preprogo stražark. Takoj ko se je sršen gnezdu preveč približal, je nekaj stražark poletelo do vsiljivca in ga napadlo. V hipu so se jim pridružile še druge čebele in na sršenu se jih je nakopičilo toliko, da ni mogel več leteti.
Čebele so se razporedile v obrambni položaj ob vhodu v duplo, da bi obvarovale gnezdo pred plenilskimi sršeni. Napadalca pričakajo z dvignjenimi sprednjimi nogami in razprtimi čeljustmi (na vrhu levo). Ko se sršen približa, ga napadejo (zgoraj desno) in se nakopičijo na njem, da mu preprečijo pobeg . Nato začnejo urno premikati letalne mišice, da ustvarijo toploto (spodaj). Telesna temperatura sršena se dviga, dokler ne pogine.
V tej čebelji kepi pa se je zgodilo nekaj še bolj nenavadnega. Medonosne čebele so se naučile zvijač. Letalne mišice krčijo in sproščajo tako hitro, da njihova oprsja oddajajo majhno količino toplote. Kadar ducat ali več čebel hkrati vklopi svoje “motorčke”, lahko gruča občutno zviša temperaturo neposredne okolice.Čebele so skuhale sršene pri živem telesu.“To je res premeteno,” pravi Jürgen Tautz, nedavno upokojeni biolog, ki je približno 25 let preučeval čebele na Univerzi v Würzburgu v Nemčiji. Vročinska past je močno orožje, vendar ogrozi tudi čebele. Včasih poleg sršena poginejo tudi čebele v jedru gruče in se tako žrtvujejo za skupno dobro. Arndt preučuje življenje medonosnih čebel zadnji dve leti, in to je zgolj ena plat njihovega vedenja. Fotografiranju narave se posveča že 30 let, ker pa ni strokovnjak za žuželke, se je pri tem projektu povezal s Tautzem.
